Naslednja postaja je bila Italija: Fortitudo iz Bologne (9 točk, 4 skoki povprečno v Evroligi), Roseto (kjer je bil najboljši igralec moštva s povprečjem v italijanskem prvenstvu nekaj več kot 15 točk in 5 skokov). Dve leti je nato preživel pri Scavoliniju, predlani pa je uspešno krivil obroče še za drugega velikana iz Bologne – Virtus.

V Italiji sem nastopal v treh povsem različnih sredinah (Bologna, Pesaro, Rosseto). Gotovo je sta bili najpomembnejši epizodi v Bologni, kjer sem nastopal za oba velikana – Fortitudo in Virtus. Obakrat sta se mi v Bologni rodili hčerki, tako, da vem, kam moram, če si bom želel tretjega mlačka. Med obema kluboma res vlada izredno rivalstvo, kljub temu pa v opečnatem mestu obstaja kotiček, kjer je sovraštvu vstop prepovedan – to je gostilnica La Braseria, kjer se srečujejo igralci in navijači obeh klubov in se s skupnimi močmi lotevajo hišne specialitete Mascarponeja. Ne štejem si v hvalo, da sem še vedno zapisan kot eden izmed najboljših jedcev omenjene dobrote.