V sezoni 2000/2001 je zaigral za slavni madridski Real (8 točk, 4 skoki povprečno v Evroligi). V Španiji je Milko pustil odličen vtis kot timski igralec, ki je moštvo vedno postavljal pred osebno statistiko. Prav zato so mu vrata v kraljevski klub ostala odprta.

K dokončni izpolnitvi otroških fantazij, mi je po podpisu za Olimpijo in poskusu ameriških sanj, manjkal le še velik evropski klub in večja lovorika. Prvo sem dobil z Realom v prvem poskusu, za drugo (naslov španskega prvaka in osvojitev pokala ULEB) pa sem se moral vrniti še enkrat.

Prvo sezono v Španiji je zaznamovala birokratska zmeda, zaradi katere nekateri tujci nismo smeli nastopiti. Iz garderobe so tako prepovedali meni, Jiriju Zidku in Barcinemu Jasikevičiusu, nato pa se je zgodil pravi precedens. Klubski vodstvi sta se strinjali, da tekme ne odigrata in 8000 besnih navijačev je moralo zapustiti dvorano. Ekipa se je vrnila na avtobus in prizorišče zapustila v policijskem spremstvu in toči kamenja razjarjenih plačnikov vstopnic. Lepo je bilo čutiti, kakšno podporo je svojim igralcem nudil klub, zaradi neodigrane tekme pa je ostal grenak priokus.

O tem, kako nas je 2 krat v zadnji sekundi v finalih izločila Barcelona in takrat anonimni Pau Gasol, bom pisal, ko bom boljše volje.